V deželi grmečega zmaja – BUTAN
23. 4. 2024
Zaprisežena športnica, pohodnica in filmarka Alenka Adamič je že od začetka ustanovitve društva članica naše foto filmske sekcije. Ker je navdušena popotnica, je pripravila številne filmske in foto prispevke s svojih potovanj po Južni, Srednji Ameriki, Aziji, Antarktiki, Mongoliji in Evropi. Nepozaben je bil prikaz njenega trekinga po Himalaji, poti v Čile in Peru. Pešačila je v Camino. Kjer koli je mogoče svoje številne filmske slike podloži z glasbo svojega očeta Bojana Adamiča. Nazadnje nas je lansko leto marca popeljala v daljni Nepal, v deželo, ki je divja, a neverjetno lepa, so spoznavali majhne rustikalne vasice, srečavali budistične menihe in ženske v čudovitih tradicionalnih oblačilih, obiskali nedotaknjene samostane in videli starodavne utrdbe in kraljevo palačo v glavne mestu Mustanga.
Zanimivega popotovanja z Alenko se je udeležil tudi častni generalni konzul Nepala v Sloveniji – njegova ekselenca Ashwin Shresta.
V današnjem potepanju, pa nas je popeljala v deželo pod himalajskimi sedem- in osemtisočaki, deželo, odrezano od hrupnega sveta, zavito v legende in mite, skrivnostne plese mask v srednjeveških budističnih samostanih in mogočnih trdnjavah (dzongih), dežela, ki se ponaša z neokrnjeno naravo, bujno floro ter zanimivo favno, dežela, ki bi utegnila biti Šangri La (dežela blaginje, sreče, miru).
To je mala gorska država v južni Aziji v himalajskem pogorju med Indijo na jugu, vzhodu, zahodu in Kitajsko na severu. Na zahodu jo ločuje od Nepala indijska zvezna država Sikim; proti jugu jo od Bangladeša ločujeta indijski zvezni državi Asam in Zahodna Bengalija.
Že pred tisočletjem so se pod Himalajo in onstran njenih zasneženih vrhov razvile zanimive, močne in vplivne civilizacije, kraljestva, ki so bodisi utonila v zgodovini ali so jih vase posrkale države, ki so se skozi čas oblikovale v tej nemirni regiji.
Tudi Nepal od leta 2008 ni več kraljevina in tako je ostal le še Butan, zadnja himalajska kraljevina ali kot jo sami radi imenujejo Kraljestvo grmečega zmaja – Druk Yul, saj za grom tam pravijo, da je zvok rjovenja zmajev. Kot samostojna popotnica s svojim voznikom in vodičko je imela lepo priložnost spoznavati njihovo deželo, navade, zanimivo zgodovino, kulturo in vero.
Sedaj pa še nekaj Alenkinih utrinkov in opis njene poti.
“Kraljevino Butan sem obiskala maja leta 2023. Gibala sem se na višinah od 2.200m (Paro) do 3.350m (Kunzandrak tempelj). Sedemdnevni program sem agenciji Clear Path predlagla sama, saj sem se želela podati 280 km v notranjost dežele (9ur vožnje v eno smer), to je v okrožje Bumthang, ki predstavlja duhovno središče Butana. Tukaj je meditiralo veliko svetih mož, nekateri so pustili svoje odtise, drugi so iskali skrite zaklade.
Potovala sem sama s šoferjem in vodičko. Obiskovala sem dzonge (trdnjave), samostane, templje, bila v živalskem vrtu, na tržnici, se kopala v stone bath – kjer vodo segrejejo z vročimi kamni, prehodila del Transbutanske poti, prebivala na kmetiji, se srečala z nuno Pemo, s katero sva prijateljici na FB-ku in med drugim prisostvovala otvoritvi muzeja v Jakarju, ki ga otvorila mati kraljica, se tam rokovala z ministrom za zunanje zadeve…
In seveda sem tudi poskušala njihovo res izredno pekočo hrano s čilijem.
Vesela sem, da sem imela možnost spoznati to zanimivo himalajsko kraljestvo, ki je še vedno delno zavito v skrivnosti in magijo, kjer so prebivalcem zelo pomembni njihova zgodovina, kultura in vera, kjer sledijo tradiciji tako v arhitekturi, kot načinu oblačenja, pri verskih obredih, hrani, odnosih.
Dežela ki je bila vedno samostojna, od leta 2008 pa jo vodi sedanji, peti kralj po vrsti, Jigme Khesar Namgyel Wangchuck.
Moja vodička Sonam mi je, poleg zgodovinskih in verskih dejstev, predstavila tudi njihovo filozofijo plačila pristojbine za trajnostni razvoj (obvezna dnevna taksa), s katero med drugim tudi urejajo število turistov in znaša trenutno 100 USD na dan in pa njihovo vodilno razvojno filozofijo, ki je celovit odraz splošne blaginje butanskega prebivalstva in ne zgolj subjektivna psihološka razvrstitev »sreče«, imenovano Bruto nacionalna sreča (GNH).
Zanimivo je bilo izvedeti, da so se odprli turistom leta 1974, da so šele leta 1999 odpravili prepoved dostopa do televizije in interneta, da nikjer nimajo semaforjev, da pri njih poteka izobraževanje (posvetne šole so odprli leta 1963) le v angleškem jeziku in da je za vse državljane Butana brezplačno, kot je tudi zdravstvo, kjer lahko izbirajo med klasičnim in tradicionalnim.
Butan ima poleg visokih gora Himalaje tudi ogromno gozdov in rek. V ustavi je določeno, da mora biti najmanj 60 % celotnega ozemlja države vedno pokrito z gozdom. Prevzelo me je tudi njihovo lokostrelstvo, ki predstavlja butanski nacionalni šport že od leta 1971 in kjer je tarča 145 m stran (na OI samo 70m). Loka, izdelanega iz bambusa, resnično nisem mogla napeti…
Nepozabno pa mi je bilo obiskati Tiger’s nest, ki se nahaja v skali na višini 3.120m in je eden najbolj svetih krajev v Butanu in rojstni kraj butanskega budizma, prelaz Dochu La, 3.080 m z 108 čorteni in s prekrasnim razgledom na skoraj celotno Butansko Himalajsko gorstvo, Punaka dzong/trdnjavo, samostan Gangtey, Kurjey Lhakhang, Tempelj plodnosti Chimi…
Posebej sta se mi vtisnili v spomin tudi njihova arhitektura in njihova obleka, ki slonita na Butanskem bontonu, ki ga je okoli leta 1600 uvedel /predpisal Zhabdrung Rinpoche. V šoli in v uradih, so obvezni kira, wonju in toego za ženske in gho za moške, na sprejemih in v dzongih pa še rachu in kabney, nekakšna oblika šala. V Butanu so zelo poznani tudi festivali Tshecu, ki pa jih v času, ko sem bila tam, žal ni bilo.
Kraljevina Butan je vsekakor dežela, v katero se bom čez par mesecev z veseljem vrnila”, pot jo bo vodila še dalje proti vzhodu. Veselimo se njene pripovedi v naslednjem letu.
